Navedenokera žalostNavedenogripson
Poročen....pa pravzaprav samski. S tremi zlatimi otroci in odtujeno, neodgovorno ...hm....ženo? Čeprav vztrajam v skupnem gospodinjstvu zaradi otrok, na nek način komaj čakam, da otroci zrastejo, zletijo iz gnezda, da bom končno svoboden. Je to življenje, zakon vredno človeka kot sem sam? Ne, ni. Tega se zavedam že nekaj časa, pa vseeno trpim. Čakam na dan, ko bom lahko mirne duše zapustil tole zgodbo za sabo in mogoče spoznal sebi primerno polovico duše in končno zaživel, čeprav bom takrat mogoče že star, osivel, betežen moški. Vsi, ki ste zmogli korak v svobodo in svoje novo življenje - kapa dol, čeprav vem, da vam ni lahko. Pa niste sami. Z vami je tisti del vas, ki ste ga potisnili v kot, ko ste spoznali napačnega človeka, ki vas je pripeljal do do tu. Sam pa bom zavoljo otrok še nekaj časa čakal na tisti svoj dela jaza, ki se rad smeji, uživa v malenkostih, skače po oblakih in dela klovnovske grimase, da nekoga spravi v dobro voljo.
Pa si bil še nedolgo nazaj prepričan, da imaš najboljšo ženo na svetu, drugačno od drugih bab, da imaš žensko s pravimi vrednotami ...
Račun se ti na koncu ne bo izšel. Nihče ti ne bo podelil medalje, ker si obdržal družino skupaj. Otroci, ko bodo odrasli, ti bodo ločitev še bolj zamerili kot zdaj - poleg tega jim dajeta s svojim zgledom zelo slabo življenjsko popotnico za njihove bodoče zveze. Zanje bo hladen, mrtev zakon z medsebojnim zaničevanjem norma - torej nekaj normalnega, s čimer ni nič narobe.
Očitno si tudi ti od svojega doma privlekel en kup nepotrebne navlake. Ampak odgovoren moraš biti tudi do sebe, ne do vseh drugih, razen do sebe.
Imam soseda, ki imata en tak zakon, ki ni za nikamor. Prav tako tri otroke. Mah mene prav srce boli, ko vidim, da otroci postajajo enako nesramni, freh, vsi namrščeni kot starša. Vsi trije so problematični tako v šoli kot v svojih klubih, kjer trenirajo.
Točno tako! Kera žalost!
Pred tremi leti sem bil na istem kot gripson, razmišljanje podobno.
Danes mi je jasno, da vztrajanje v zakonu že zavoljo otrok ni zdravo, kaj šele za moško psiho.
Sam sem tonil v monotonosti obupa, se počutil nepotrenega, zavrženega. Karkoli sem storil zase je bilo sprejeto, če ne takoj pa malo kasneje, z nestrinjanjem, celo grajo. Vse skupaj pa se je nabiralo v moji podzavesti.
Danes je slika drugačna. Samozavest se mi je povrnila, fizično in psihično sem pomlajen, volja do življenja raste, čeprav se me bivša sem in tja še loti s kako svojo manipulacijo, a se s tem ne obremenjujem več.