NavedenoMASKE
Zanimiva tema, tudi jaz sem na tem , da bom postala ločenka z otroki .
Po dvajsetih letih z istim partnerjem in 5 hčerkami starimi od 1,5l do 14 let. Z možem sva se zadnje leto odtujila in nisva več našla časa za pogovor, sedaj, ko ga čudežno sva, je on našel svojo sorodno dušo, brez katere pravi ne zna živet. Mlajšo samsko, ki je pripravljena tudi na to, da sprejme najinih 5 otrok??? Kaj sploh ve o vzgoji, otrocih, odgovornostih v življenju?.
Sam se noče izogibati obveznostim, želi skupno skrbništvo in nam želi stati ob strani. Paradoks? Oba iz verne družine, majhnega kraja, jaz tudi zaposlena v domačem kraju. Pravi mi, saj si še mlada 37 in tudi tebi se lahko zgodi.....ta prava ljubezen....
Biti pozitivna, upati, samo to ostaja..... a realno? pet otrok sprejeti in preživljati ni mačji kašelj za samskega, tudi ne za ločenega z otroki, kaj torej ostaja? Navezanost na bivšega moža, če bo res pomagal a me skrbi da samo do takrat, ko bo z novo partnerko začel ustvarjati novo družino . jasno, da ne bosta brez otrok.
Enim je v življenju dana sreča, drugi se za njo borijo a ne ujamejo, tretji ostanejo sami, življenje pač vedno gre svojo pot mimo naših želja.
Že v tvoji temi, ki si jo odprla, sem ti odgovarjala, saj se me je tvoj primer močno dotaknil. Ponavljam, da tvoj mož ni vreden, da se mu reče človek v pravem pomenu besede. Med drugim tudi zato, ker ti je nakopal tolikšno breme, da se boš morala sama,prebijati skozi odraščanje kar petih deklet. Sama, tudi če je on "pripravljen pomagati". Sama boš v čustvenem smislu, brez moralne podpore, brez ramena za oporo, tolažbo, brez tega, kar rabi ženska tudi kot ŽENSKA, ne le kot mati. To bo nosil k mladi in zanimivi profesorici, tebi bo pa dal par fičnikov in ti izigraval nekakšnega "prijatelja" in ti ponujal pogovore ob kavici o vajinih otrocih. Pa ja, da te bo še malce na "stand by" držal, da se ne boš mogla nikoli dokončno čustveno od njega odlepit, da si boš na ta način še tako majhno možnost, da pa vendarle enkrat spoznaš dostojnega moškega, zapravila.
Jaz ti kakršno koli navezanost nanj odsvetujem. Samo preživnino naj plačuje, razdelita stike in to tako, da bo imel tudi on veliko dela s puncami, ne pa samo ti. Ko je z njimi, naj jih vozi tudi po dejavnostih, k ortodontu, po trgovinah, naj jih ima vseh pet na počitnicah, skupaj s tanovo, da boš ti lahko za 14 dni sama šla na potovanje in imela tudi ti še kaj od življenja. Vsak drugi vikend naj jih ima obvezno vseh pet naenkrat, kam jih bo dal, je njegov problem, naj pa dovolj veliko stanovanje najame, ali pa pri tanovi prizidek naredi. Tudi ti rabiš vikend frej zase, reci, sploh pa sedaj, ko si čez teden za vse čisto sama. Ok, pogovori o otrocih morajo bit, to je tudi res. A nobenih kavic, kosilc, vse kar je treba, se da pogovorit tudi po mailu, telefonu. Brez fizičnega stika. Tega naj špara za svojo novo "ljubezen". Jaz svojega po njegovem odhodu nisem niti za trenutek v stanovanje več spustila. Da sem mu dala otroka, je moral počakati pred vrati.
Ko sem se sama ločevala, mi je bilo najprej zelo hudo, potem pa sem ugotovila, da imam kar naenkrat več prostega časa. Prej sem bila nenehno vpeta v delo z otrokoma in gospodinjstvo, še stuširat se skoraj nisem imela časa. Sedaj pa sem kar naenkrat dobila dva popoldneva med tednom in vsak drugi vikend popolnoma zase. Tako sem se utegnila tudi urediti, si narediti kak lepotni tretma, se spočiti, prebrati kakšno knjigo, pohajkovati s prijateljicami... Se je zgodilo, da me je on med temi popoldnevi klicaril, češ kje da sem in da bi mi rad predčasno vrnil otroka. Jaz pa sem mu rekla, da ni več moj mož, da bi mu rabila polagati račune, kje in s kom sem (čeprav nisem bila z nikomer, a naj malo razmišlja...). In naj ima otroka do konca, ker še ne bom mogla domov. Tako se je naenkrat zavedel, da ima tudi on otroka, za katera je treba tudi skrbeti, ne pa ju le imeti.
Tudi tanova od tvojega moža bo morala videti, kaj pomeni imeti pet otrok. Nikar ju ne šparaj. Med poletnim dopustom naj gre obvezno vseh pet v enem kosu z njima na morje, ti pa sama ali s prijateljico nekam, kamor si že dolgo želiš. Naj se ti prav nič ne smilita, kot se tudi ti njima nisi, ko sta te obsodila na samsko življenje s petimi hčerami.
Če sem iskrena, težko boš našla moškega za resno zvezo, razen če se ti zgodi res velik čudež. A prosim te, ne pristani na nek približek, samo da ne bi ostala sama. Naj bo to ali moški v pravem pomenu besede, ali pa raje nič. Jaz sem ostala sama pri 33 letih, z le dvema otrokoma. Kljub temu sem po 6 letih še vedno sama, čeprav dobro izgledam, imam stanovanje, otroka sta zdrava, pametna in zanimiva družabnika tudi odraslim ljudem. Imela sem nekaj prilik, vendar so se okoli mene motali samo čudni moški, katerim se je že iz aviona videlo, da imajo sebične namene. Ali bi me imel samo za pogreti posteljo, dokler si ne najde kaj mlajšega in boljšega, ali bi bil z mano zaradi stanovanja, ali bi mi pa (za pogoj, da izvoli biti z mano) hotel naštepati še par "svojih" otrok. Ampak rekla sem si, da bom raje do smrti sama, kot da mi spet nek nezrel in sebičen moški pije življenjsko energijo, katero rabim v prvi vrsti zase in za ta dva otroka, ki sta že tako dovolj ranjena zaradi dejanja svojega očeta.
Ja, težko je, ampak bomo preživele. Saj smo ženske in matere, to je moč. Preživele bomo, ali same, ali pa morda z moškim, ki bo prišel v naše življenje. Ampak naj bo res moški, človek v pravem pomenu besede.