Ne, ne, ne.
Nisem pisala o spreminjanju sebe, sem kakršna sem, vem kdo sem, vem da sem okej človek, in to ve tudi on.
Zadeva je kompleksnejša, saj se v tolikih letih skupnega življenja nabere vsega in še več.
Pisala sem o razumevanju potreb nasprotnega spola, o slišanju le teh in sprejemanju kompromisov. Zase vem, da sem svoj del zasrala in reagirala preepozno.Mislim, da mu bom vedno hvaležna, za vse kar sva preživela in doživela, ob njem sem se zares počutila ljubljeno. Zato ne bom nikdar, pa četudi me je prizadel, in se v meni prepletajo številčna čustva, slabo govorila o njem. Nikoli. Pa še zdaleć ni bil idealen.
Deloma je tudi tipkov, sicer vsega nisem brala, pisala o razumevanju in ne o spreminjanju.(tipkov-nažalost ce prav razumem, sta se ločila? ker takrat si pisala da sta še skupaj, oz. nekaj na pol?)
Flancanje?
O jaa, tudi jaz bi tako pisala, pred par leti, ampak ljudje božji, ko se tebi to zgodi, ko začutiš tako močno bolečino da ne moreš zadihat, ko enostavno ne razumeš zakaj se tako obnašaš (priznam , na trenutke me je bilo sram same sebe), in dokončno spoznaš, da je vsa tvoja načrtovana prihodnost, želja, stabilnost in
ustvarjanje v dvoje zaključeno in ostaneš sam, se zavrti popolnoma drugačen scenarij.
Lumina; mene po začetnem šoku, ni popolnoma dotolklo, ravno obratno,razmisšljala sem podobno kot ti. Nisem izgubila upanja, ker sem ga še čutila, in vedela sem da je on mene tudi....pripravljena sem bila sprejeti oboje! Ni se mi zdela katastrofa, nekako kot da se nisem povsem zavedala dejanskega stanja.
Je pa vse prišlo nazaj, kot bumerang, razstreščilo na miljone koškov. Sele odstotnost skupnega živlnjenja in ko sem ostala sama je pokazala prave zobe.
Na trenutke, se mi je zdelo da se mi bo zmešalo (in še danes me tu pa tam prime), so boljši dnevi in so slabši dnevi.
Mene je dodatno ubijalo to, da je še vedno hodil k meni, posledično sem ohranjala upanje naprej in naprej.....
Nisem pisala o spreminjanju sebe, sem kakršna sem, vem kdo sem, vem da sem okej človek, in to ve tudi on.
Zadeva je kompleksnejša, saj se v tolikih letih skupnega življenja nabere vsega in še več.
Pisala sem o razumevanju potreb nasprotnega spola, o slišanju le teh in sprejemanju kompromisov. Zase vem, da sem svoj del zasrala in reagirala preepozno.Mislim, da mu bom vedno hvaležna, za vse kar sva preživela in doživela, ob njem sem se zares počutila ljubljeno. Zato ne bom nikdar, pa četudi me je prizadel, in se v meni prepletajo številčna čustva, slabo govorila o njem. Nikoli. Pa še zdaleć ni bil idealen.
Deloma je tudi tipkov, sicer vsega nisem brala, pisala o razumevanju in ne o spreminjanju.(tipkov-nažalost ce prav razumem, sta se ločila? ker takrat si pisala da sta še skupaj, oz. nekaj na pol?)
Flancanje?
O jaa, tudi jaz bi tako pisala, pred par leti, ampak ljudje božji, ko se tebi to zgodi, ko začutiš tako močno bolečino da ne moreš zadihat, ko enostavno ne razumeš zakaj se tako obnašaš (priznam , na trenutke me je bilo sram same sebe), in dokončno spoznaš, da je vsa tvoja načrtovana prihodnost, želja, stabilnost in
ustvarjanje v dvoje zaključeno in ostaneš sam, se zavrti popolnoma drugačen scenarij.
Lumina; mene po začetnem šoku, ni popolnoma dotolklo, ravno obratno,razmisšljala sem podobno kot ti. Nisem izgubila upanja, ker sem ga še čutila, in vedela sem da je on mene tudi....pripravljena sem bila sprejeti oboje! Ni se mi zdela katastrofa, nekako kot da se nisem povsem zavedala dejanskega stanja.
Je pa vse prišlo nazaj, kot bumerang, razstreščilo na miljone koškov. Sele odstotnost skupnega živlnjenja in ko sem ostala sama je pokazala prave zobe.
Na trenutke, se mi je zdelo da se mi bo zmešalo (in še danes me tu pa tam prime), so boljši dnevi in so slabši dnevi.
Mene je dodatno ubijalo to, da je še vedno hodil k meni, posledično sem ohranjala upanje naprej in naprej.....