Kopiram iz sodbe. Je sicer odnos hči oče, vendar se da prevesti tudi na mož - žena in mati - otrok.
http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2010040815260024/
Takšen kondikcijski zahtevek bi nasprotoval moralnim načelom do te mere, da bi predstavljal kršitev načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). To načelo se na ravni pravnih pravil uresničuje tudi skozi določbo 213. člena ZOR, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna dolžnost.
Pomoč v ožji in širši družinski skupnosti temelji na naravi takšne skupnosti. Vezi so družinske ter segajo daleč v otrokovo otroštvo, vse do njegovega rojstva. V takšni skupnosti veljajo določena običajna in moralna pravila, ki jih ni treba posebej kodificirati, pa se vseeno uresničujejo. Prav v tem je moč moralnih in običajnih pravil. Vezi, ki se med člani družine praviloma stkejo, so povsem drugačnega izvora in drugačne narave kot vezi med npr. poslovnimi partnerji, kjer prevladuje poslovni interes. Med člani družini zato običajno ni obračunavanja, koliko je kdo nasproti drugemu dal ali storil. Tako tudi ni vračila za tisto, kar bi nekdo dal ali storil več od drugega, pa četudi se skupnost kasneje razdre. Storitve in dajatve, ki predstavljajo pomoč znotraj družine, se tako nahajajo zunaj sfere kvazikontraktnega prava in še toliko bolj zunaj sfere konkraktnega prava. Tisto, kar ureja družinsko pravo, je le minimum – v skladu z načelom, da je pravo minimum morale (kolikor sta v obsegu minimuma pravo in morala istovetna)(7). Na primer: zaradi varstva koristi mladoletnih otrok so tako podrobneje urejene predvsem posamezne prvine izvrševanja roditeljske pravice, v razmerju polnoletnih otrok do staršev pa je tisti minimum morale, ki je tudi pravno urejen, podan v 124. členu ZZZDR, ki določa obveznost polnoletnega otroka, da preživlja svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti(8). To pravilo predstavlja torej le minimum moralnih in običajnih pravil, ki sicer veljajo med člani družinske skupnosti.
Življenjske vezi med tožnico kot hčerko in tožencem kot očetom v obravnavani zadevi po prepričanju pritožbenega sodišča, so bile docela v okviru običajnih odnosov med hčerko in njeno družino na eni in očetom na drugi strani. Obseg in vrsta dejanj, s katerimi posamezen družinski član prispeva k ustvarjanju družinskih vezi, je odvisen od konkretnega položaja. Ta je bil v obravnavani zadevi pač tak, da je oče živel v gospodinjstvu sam (imel pa je sicer tudi prijateljico) ter da ga je na štirinajst dni obiskovala tožnica z družino. To, da je ob tej priliki tožnica skuhala kosilo za vse, je povsem skladno s konkretnim položajem in se ujema z običajno naravo družinskih vezi. Enako velja za vse ostalo, kar je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Res je, da so se tožničine obveznosti iz pogodbe o preužitku s takšnim ravnanjem delno prekrivale, a to še ne pomeni, da je takšen družinski stik zaradi tega izgubil svojo prvotno (večplastno in z moralo nabito) naravo. Takšen zaključek je še bolj prepričljiv ob dejstvu, da se s samo sklenitvijo pogodbe o preužitku ni nič spremenilo.
Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeno tezo, da se od trenutka sklenitve pogodbe dalje tožničinega ravnanja več ne more vrednotiti kot moralno obveznost do roditelja, pač pa kot izpolnjevanje pogodbene obveznosti. Takšna teza bi veljala, če bi tožničino ravnanje bistveno presegalo običajen okvir odnosov v družini. Tega pa za obiske na štirinajst dni v obdobju slabega leta (z vsem, kar je ob tem postorila) ni mogoče reči. Kondikcijski zahtevek, s katerim bi sedaj zahtevala denarno odmeno za tisto, kar je bilo storjeno ob obiskih očeta, bi zato nasprotoval določbi 213. člena ZOR. Tožbeni zahtevek je bil tako materialnopravno pravilno zavrnjen.
Tožeča stranka v pritožbi sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta pritožbeni razlog opira predvsem na to, da naj bi bilo „izkustveno povsem utemeljeno, da je tožnica ob svojih pogodbeno dogovorjenih 14-dnevnih obiskih tistega dne, ko je prišla k očetu imela polne roke gospodinjskega dela. V to je všteto pospravljanje, čiščenje, pranje, likanje, kuhanje in gospodarska dela kot na primer dela na vrtu, popravila po hiši in podobno.“ Sodišče prve stopnje je dovolj prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je tak opis pretiran.
http://www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2010040815260024/
Takšen kondikcijski zahtevek bi nasprotoval moralnim načelom do te mere, da bi predstavljal kršitev načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). To načelo se na ravni pravnih pravil uresničuje tudi skozi določbo 213. člena ZOR, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna dolžnost.
Pomoč v ožji in širši družinski skupnosti temelji na naravi takšne skupnosti. Vezi so družinske ter segajo daleč v otrokovo otroštvo, vse do njegovega rojstva. V takšni skupnosti veljajo določena običajna in moralna pravila, ki jih ni treba posebej kodificirati, pa se vseeno uresničujejo. Prav v tem je moč moralnih in običajnih pravil. Vezi, ki se med člani družine praviloma stkejo, so povsem drugačnega izvora in drugačne narave kot vezi med npr. poslovnimi partnerji, kjer prevladuje poslovni interes. Med člani družini zato običajno ni obračunavanja, koliko je kdo nasproti drugemu dal ali storil. Tako tudi ni vračila za tisto, kar bi nekdo dal ali storil več od drugega, pa četudi se skupnost kasneje razdre. Storitve in dajatve, ki predstavljajo pomoč znotraj družine, se tako nahajajo zunaj sfere kvazikontraktnega prava in še toliko bolj zunaj sfere konkraktnega prava. Tisto, kar ureja družinsko pravo, je le minimum – v skladu z načelom, da je pravo minimum morale (kolikor sta v obsegu minimuma pravo in morala istovetna)(7). Na primer: zaradi varstva koristi mladoletnih otrok so tako podrobneje urejene predvsem posamezne prvine izvrševanja roditeljske pravice, v razmerju polnoletnih otrok do staršev pa je tisti minimum morale, ki je tudi pravno urejen, podan v 124. členu ZZZDR, ki določa obveznost polnoletnega otroka, da preživlja svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti(8). To pravilo predstavlja torej le minimum moralnih in običajnih pravil, ki sicer veljajo med člani družinske skupnosti.
Življenjske vezi med tožnico kot hčerko in tožencem kot očetom v obravnavani zadevi po prepričanju pritožbenega sodišča, so bile docela v okviru običajnih odnosov med hčerko in njeno družino na eni in očetom na drugi strani. Obseg in vrsta dejanj, s katerimi posamezen družinski član prispeva k ustvarjanju družinskih vezi, je odvisen od konkretnega položaja. Ta je bil v obravnavani zadevi pač tak, da je oče živel v gospodinjstvu sam (imel pa je sicer tudi prijateljico) ter da ga je na štirinajst dni obiskovala tožnica z družino. To, da je ob tej priliki tožnica skuhala kosilo za vse, je povsem skladno s konkretnim položajem in se ujema z običajno naravo družinskih vezi. Enako velja za vse ostalo, kar je bilo ugotovljeno na prvi stopnji. Res je, da so se tožničine obveznosti iz pogodbe o preužitku s takšnim ravnanjem delno prekrivale, a to še ne pomeni, da je takšen družinski stik zaradi tega izgubil svojo prvotno (večplastno in z moralo nabito) naravo. Takšen zaključek je še bolj prepričljiv ob dejstvu, da se s samo sklenitvijo pogodbe o preužitku ni nič spremenilo.
Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeno tezo, da se od trenutka sklenitve pogodbe dalje tožničinega ravnanja več ne more vrednotiti kot moralno obveznost do roditelja, pač pa kot izpolnjevanje pogodbene obveznosti. Takšna teza bi veljala, če bi tožničino ravnanje bistveno presegalo običajen okvir odnosov v družini. Tega pa za obiske na štirinajst dni v obdobju slabega leta (z vsem, kar je ob tem postorila) ni mogoče reči. Kondikcijski zahtevek, s katerim bi sedaj zahtevala denarno odmeno za tisto, kar je bilo storjeno ob obiskih očeta, bi zato nasprotoval določbi 213. člena ZOR. Tožbeni zahtevek je bil tako materialnopravno pravilno zavrnjen.
Tožeča stranka v pritožbi sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta pritožbeni razlog opira predvsem na to, da naj bi bilo „izkustveno povsem utemeljeno, da je tožnica ob svojih pogodbeno dogovorjenih 14-dnevnih obiskih tistega dne, ko je prišla k očetu imela polne roke gospodinjskega dela. V to je všteto pospravljanje, čiščenje, pranje, likanje, kuhanje in gospodarska dela kot na primer dela na vrtu, popravila po hiši in podobno.“ Sodišče prve stopnje je dovolj prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je tak opis pretiran.