Sem sporazumno ločena po 30 letih zakona.
Živela sva povprečno življenje: lep dom, dva otroka, služba. Ampak med nama je bilo vse lepo le navzven. Zadnja leta sva se odtujila.
Pravzaprav imam občutek, da sem se mnoga leta trudila le jaz. Vodila sem gospodinjstvo, skrbela za otroke, urejala dom, plačevala stroške, skrbela za vsa družinska praznovanja, organizirala kakšen ogled kino ali gledališke predstave, počitnice.
Velikokrat sem si želela nežnosti, lepo besedo, stisk roke, objem. Želela sem si potovati, ampak včasih je bil problem v financah, včasih zdravje, včasih lenoba.
Mož se ni ravno trudil zame. Nikoli me ni kam peljal, me ni pohvalil, ko sem prišla od frizerja, ko sem si kaj kupila je le rekel ali je to spet novo. Skoraj vsak vikend je hodil s prijatelji na ribolov, zadnjia tri leta je tudi dopust preživljal z njimi. Če sem kaj rekla, mi je le zabrusil, da ima naporno službo in da potrebuje sprostitev.
Seveda so vsa čustva "umrla" in počasi sem tudi jaz postala jezna in se vrgla v delo. Nekje sem res morala biti uspešna. Pa tudi denar je prišel prav, saj on ni ravno veliko prispeval, ničemur pa se ni odrekel.
Sedaj se včasih vprašam, zakaj sem to trpela. Saj sem pametna ženska, izobražena. Sem to res delala iz ljubezni ali mi je bil pomemben le videz. Ne vem, to bom morala še razčistiti.
Ko sva šla narazen sem občutila svobodo, manj obveznosti, več časa zase. Da bi se zamotila, sem se vrgla v urejanje stanovanja. Prvi meseci so bili krasni. Izboljšalo se mi je zdravje, shujšala sem in si delno uredila družabno življenje.
Ampak kar naenkrat je prišla kriza. Počutim se zavržena, prikrajšana za partnerstvo, osamljena. Seveda na moje počutje vpliva tudi novica, da ima že drugo, mlajšo, dobro situirano, s katero potuje in se zabava. Kar naenkrat se je lahko odpovedal vsemu, da živi zanjo. Razumem, da nisem bila "taprava", ampak grozno boli.
Razumem, da se nama je zgodilo življenje, ki prinaša odgovornosti, z njo pa lahko uživa življenje. se pa sprašujem zakaj se ni dalo združiti oboje.
Ne vem ali želim novega partnerja. Mogoče prijatelja za skupne aktivnosti. Se sploh znam družiti, zabavati?
Sem polna vprašanj, zmedenosti in žalosti. Ima kdo nasvet kako to prebroditi?
Živela sva povprečno življenje: lep dom, dva otroka, služba. Ampak med nama je bilo vse lepo le navzven. Zadnja leta sva se odtujila.
Pravzaprav imam občutek, da sem se mnoga leta trudila le jaz. Vodila sem gospodinjstvo, skrbela za otroke, urejala dom, plačevala stroške, skrbela za vsa družinska praznovanja, organizirala kakšen ogled kino ali gledališke predstave, počitnice.
Velikokrat sem si želela nežnosti, lepo besedo, stisk roke, objem. Želela sem si potovati, ampak včasih je bil problem v financah, včasih zdravje, včasih lenoba.
Mož se ni ravno trudil zame. Nikoli me ni kam peljal, me ni pohvalil, ko sem prišla od frizerja, ko sem si kaj kupila je le rekel ali je to spet novo. Skoraj vsak vikend je hodil s prijatelji na ribolov, zadnjia tri leta je tudi dopust preživljal z njimi. Če sem kaj rekla, mi je le zabrusil, da ima naporno službo in da potrebuje sprostitev.
Seveda so vsa čustva "umrla" in počasi sem tudi jaz postala jezna in se vrgla v delo. Nekje sem res morala biti uspešna. Pa tudi denar je prišel prav, saj on ni ravno veliko prispeval, ničemur pa se ni odrekel.
Sedaj se včasih vprašam, zakaj sem to trpela. Saj sem pametna ženska, izobražena. Sem to res delala iz ljubezni ali mi je bil pomemben le videz. Ne vem, to bom morala še razčistiti.
Ko sva šla narazen sem občutila svobodo, manj obveznosti, več časa zase. Da bi se zamotila, sem se vrgla v urejanje stanovanja. Prvi meseci so bili krasni. Izboljšalo se mi je zdravje, shujšala sem in si delno uredila družabno življenje.
Ampak kar naenkrat je prišla kriza. Počutim se zavržena, prikrajšana za partnerstvo, osamljena. Seveda na moje počutje vpliva tudi novica, da ima že drugo, mlajšo, dobro situirano, s katero potuje in se zabava. Kar naenkrat se je lahko odpovedal vsemu, da živi zanjo. Razumem, da nisem bila "taprava", ampak grozno boli.
Razumem, da se nama je zgodilo življenje, ki prinaša odgovornosti, z njo pa lahko uživa življenje. se pa sprašujem zakaj se ni dalo združiti oboje.
Ne vem ali želim novega partnerja. Mogoče prijatelja za skupne aktivnosti. Se sploh znam družiti, zabavati?
Sem polna vprašanj, zmedenosti in žalosti. Ima kdo nasvet kako to prebroditi?