Kar prebiram, me žalosti. Kar ženske pišejo o sebi, kako dojemajo sobivanje z možem ter kako po tehtnem razmisleku enostavno (ali pa s težkim srcem) vržejo zvezo na smetišče, me obrača in sili k temu, da zgubljam vsako spoštovanje do njih. Pod krinko delavnosti, vzgajanja, odraslosti, doseganja ciljev se skriva sebično, samovšečno bitje, polno predsodkov, opravljivosti, navidezne ljubečnosti. MOški, kar vidiš, to smo (moje mnenje). Ženske, kar ste tudi same opazile, pa če nekaj ni v redu je potrebno spremeniti ali pa zapustiti. Pa kaj, če popuščamo pri vzgoji, pa kaj če sezidamo kajžo, pa kaj če želimo tisto minuto na teden. Smo zaradi tega ničvredni oz. "bolje da se odseliš" primerni. Škoda, v nas, kar berem zadnje čase, je potencial (da opustim samohvalo), ki ga želite videti samo na svoj način (se oproščam feminam, ki so jih moški fizično trpinčili ali pretirano zapostavljali) in ne potrpeti slabih dni. Tudi nam ni lahko, vendar, če obstaja skupna pot, za njo prehodim tudi trnje. V življenju ni vse v vzgoji otrok, minuti nežnosti na teden, velikem avtu, ali razvajanje v preopevani romantičnosti. So tudu odločitve za katerimi je potrebno stati, se boriti in tudi katero pretrpeti. Zgražate se nad politiki, ki se obračajo kot listje v vetru. Ne zagovarjam varanja, ostalih nečednosti. A ne dopuščam lahkotnosti. Zakaj se poročate? Zato da na koncu slišimo "bolje da se odseliš"? Na ta način niste vredne drugega kot le, varanja, zaničevanja, pač kot da ste le list v našem vetru. Navidezni feministični odločnosti ne nasedam več, preveč obratov predem dojameš, da si le vijak pod ženskim vijačem. Nisem razočaran, a na način kot ga berem, kot ženske mislite o nas, vam ne nasedem. Kako vas spoštovati, če malenkosti (kar roko na srce kot moški velikokrat spregledam - in to namenoma ker ni vredno zgubljati živcev) odločajo o prihodnosti. To je že psihoza, meji na neuravnovešenost oz. kot je rekel faraon - vam ni za zaupat. Kako potem graditi odnos?
↧