NavedenoMaximiliana
Moje osebno mnenje je, da je prav, da ima otrok en dom, kjer ve, da je stacioniran in da tam pripada. Ostalo so obiski. Poznam primer dveh fantov, ki imata dva domova; 1 teden pri mami, 1 teden pri očetu. Gre za to, da ima otrok govorno napako, oba skupaj pa izsiljujeta vsakega od staršev, seveda ta dva pa tekmujeta, kdo da več. Ampak menda bi se tako lahko zgodilo tudi ob drugačnih bivanjskih pogojih.
Najlepši je pa seveda mir.
Sam sem bil vzgojen v duhu, da je dom tam, kjer je srce. To bo pa sigurno tam, kjer se bom dobro počutil.
Poskusite se bolj osredotočiti na otrokove želje in potrebe. To vključuje tudi komunikacijo z bivšim / bivšo.
Pa ne bo nobenih izsiljevanj in travm, ki jih doživljajo otroci zaradi neodgovornih staršev.
Hecno je, kako si odrasli lahko mečemo polena pod noge.
Dva se spoznata... noro zaljubljena. Se preselita v skupno gospodinjstvo in se vsa srečna odločita za naraščaj.
Dobita otroka in sta še bolj srečna, ker imata nekaj čudovitega.
Potem pa ... BUMM!
Nekje poči in kaj dobimo? Polne forume na temo ločevanja, starševstva,.. .
Resno... se sploh kdo kdaj vpraša, kaj je bilo potrebno da je počilo??
Ali je ta BUMM plinska napeljava ali je bil samo nek majhen BUMM-ček v nevronski mreži??
Kako majhen BUMM je potreben, da se je potrebno pričet pogovarjat o skrbništvu??
Je kdo poskusil poiskat vzrok in ga odpravit/popravit. To ne pomeni, da moraš bivšega nazaj vzet če ne želiš. Lahko pa mogoče izboljšata starševske odnose.
Imam majhno hčerko. In v moji glavi je moj sonček tega vreden.
Kar se skupnega starševstva (deljenega skrbništva,...) tiče..
To je sporazum dveh ločenih staršev, ki se ga sklene samo (zaenkrat še) na CSD. Prednost tega je, da se v to spustita starša, ki imata komunikacijo, na recimo še primerni ravni. Strinjam se z vsemi post-i, ki potrjujejo to obliko sporazuma med staršema.
Če sta bila v neki fazi sposobna sobivat in biti srečna, potem ne vidim zadržkov, da ne bi bilo možno zakopati bojne sekire. Gre za otrokovo dobro bit.