Navedenosamostalna 55+
Ni nujno, da je za otroke slabše, če sta starša ločena. Jaz sem mojim včasih v hecu rekla, da so samorastniki. Takrat jim najbrž ni bilo tako fajn, ker so bili večkrat sami in so si morali znati sami poskrbeti za hrano in ostalo (vsaj ne tako kot sošolcem, ki so stalno imeli na voljo enega od staršev), ampak kot mladi odrasli so pa bolj samostojni (drugi pa imajo težave, kako oditi od doma). Vsaka stvar je za nekaj dobra.
Verjamem, da ima ločitev pogosto povsem pozitivne učinke na pripravljenost otrok za samostojno življenje. Obupno pa je, ker se ob ločitvah pogosto otroke obravnava kot neke stvari in je samo pomembno pri kom trenutno so. Pogosto gre za zadovoljevanje čustvenih potreb staršev in ne potrebe otrok. Pogosto imajo zelo skrbni starši, ki se povsem posvetijo otroku povsem razvajene otroke, ki tudi samostojni niso, ker jim to ni treba biti.
Verjamem, da so lahko očetje povsem dobri vzgojitelji svojih otrok tudi, če niso polovico časa z njimi. Kar pomislite česa se spominjate iz otroštva v zvezi s starši. Pogosto v družinah, kjer starša sploh nista ločena, otroci niti približno niso deležni očetove družbe. Večji del svojega prostega časa že zaradi narave očetovega dela ali preprosto zanimanja za potomce preživijo povsem samoumevno z materjo.
Seveda velja tudi obratno. Dobra mama ni tista, ki visi kot smrkelj na svojih potomcih po cele dneve in kot sova spremlja vsak njihov gib.
Dobri ločeni starši, bi morali otrokom omogočiti občutek varnosti. Otrok bi moral imeti vedno možnost imeti stik s tistim od staršev, ki ga potrebuje, glede na situacijo, ne glede na to komu je "dodeljen".