krkavče napisal:
V teoriji so zadeve takole zakomplicirane, ja. Pa si sicer lepo napisala, ni kaj. V praksi so pa zelo preproste - beri še enkrat zgoraj izkušnjo ženske, ki ji je Mož stal ob strani. To je vsa razlika med avtorico in to žensko. Slednja ima Moža, druga pa, kako jim je že Rugelj rekel, no to. Pa lahko še ne vem kako razpravljaš o avtoričinim primernih in neprimernih spopadanjih s stisko - te stiske sploh ne bi bilo, če bi bil mož Mož. Bilo bi samo naravno odžalovanje, nato pa bi življenje zlagoma steklo dalje. Dokaz je zgornji primer in še stotine drugih do pike enakih, z mojim vred. Ker tega ni, je težava. Avtorica sama ne bi imela nobene težave, če bi ji bilo dopuščeno žalovati, kot se zagre. In ključni problem ni v njenih spopadanjih s stisko - ta so samo odraz tega, da mora svojo stisko pred možem skrivati.
Tako da tu bi bili potrebni dve zaporedni terapiji - najprej za avtorico, da odžaluje ob primerni podpori, potem pa še terapija v zvezi s tem, zakaj sploh tolerira tak odnos oziroma zakaj možu ni jasno, da se obnaša popolnoma neprimerno. In kako po taki izgubi zaupanja v partnerja sploh naprej. Ker ob takem obnašanju moža, kot ga opisuje, bi vsaka žena izgubila zaupanje in bi se moral mož krepko potruditi, da bi si ga povrnil nazaj. Ampak kolikor poznam te dinamike, in poznam jih kar dobro, takim možem le redko postane jasno, zakaj žena odklanja dotike. Zelo redko se zgodi, da so sposobni uvida v lastna neprimerna dejanja, ker je udobneje, če je "za vse kriva žena", ki "se je spremenila".
Iz prakse, ne iz teorije, pa vendar s precej poznavanja teoretičnega ozadja.
Poglej, ne smeš posploševati stvari: če je eni ženski mož stal ob strani, bi moral vsaki. Kot drugo pa ni rečeno, da je mož povzročitelj stiske, kot ga obtožuješ. Ker kot sama praviš, ne poznava celega ozadja. Edino kar lahko rečeva, pomaga ji v tem trenutku njegovo obnašanje res ne. Ne moreva pa vedeti, zakaj je do obnašanja moža prišlo. Morda imajo moževe obtožve podporo in je avtorica kaj sama provocirala (pišem domnevo, s tem nočem obsojati).
In tudi v praksi ni enostavno, tako kot ne v teoriji. In še enkrat, imamo samo opis odnosov in obnašanja avtorice same. V strokovni obravnavi psihoterapije te pa med drugim naučijo, da drugih tudi če so te prizadeli, ne govoriš o tem skozi obtoževanje drugega. Temveč skozi svoje oibčutke. Ampak to pri psihoterapevtu. Ki seveda potem (kot sama pišeš) dela na tebi in se ukvarja z vprašanjem, zakaj avtorica dovoli tako obnašanje. Če ga res oz. ne vemo kako je stanje v resnici. Manjka druga plat. Ampak ker je zadeva tako kočljiva je nevarno dajati cenene nasvete kot nekateri tu. Tukaj je res samo ena dobra pot. Da avtorica poišče strokovno pomoč, pravi da samoplačniško ne bi smelo bii težava. Ker žalovati oz. predelovati izgubo otroka, in pa skrbeti da odnosi v družini (kjer so vsi prizadeti) ne propadejo je preveliko breme. In še enkrat, nekateri možje so sposobni stati svojim partnerkam ob strani, nekateri pa sami potrebujejo pomoč. Iz zgoraj opisanega se celo da razbrati, da mož na svoj način dela isto kot avtorica (oba delata isto stvar, vsak na svoj način), da pometa težavo pod preprogo in svojo stisko ob izgubi otroka potiska v podzavest. In to vsake toliko eskalira: posledica njegove stiske in avtoričine pa so zgornji scenariji. Ampak tega pač nočemo videti, ker vedno mroa v naših očeh biti nekdo žrtev in nekdo vrag. Tu sta pa oba, žrtvi situacije in žrtvi svojih stisk, ki jih sama ne znata in tudi v bodoče ne bosta zmogla sama rešiti in predelati.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 21 Sep 2016 00:40