Pravzaprav bi težko rekla, da sem nesrečna. Samo srečna nisem. Mogoče zato ker hočem preveč. Ali pa zgolj hočem tisto, kar naj bi partnerstvo pomenilo. Ne vem. Vem samo, da se počutim, kot da mi nekaj manjka. Mogoče je problem v njemu, v meni, ali enostavno v naju.
Skupaj sva od mladih let (20). Težko rečem, da sva takrat imela res vse, toda tega občutka pri meni ni bilo. Po desetih letih pa mi isti človek ni več "dovolj". Zadnje dve leti živiva skupaj. Za ta korak sva se odločila skupaj in prepričana sem bila, da delam pravo stvar. Zadnje čase pa razmišljam, da bi vse pustila in zbežala nekam daleč stran. Prodala najino štalco, verjetno nakopala obema finančne težave in odšla. In to samo zato, ker se počutim prazno. Otrok k sreči nimava, sicer sva jih želela pa sva se nekako premislila. Jaz jih trenutno ne želim. Imela bi otroke, vendar se mi zdi, da bi drug drugega pri vzgoji preveč diskreditirala. Zdi se mi, da vzgoje nisva sposobna, vsaj funkcionalne ne. Prav tako najine vrednoste niso (več) iste.
V tem času, kar sva skupaj, sem prepotovala dolgo pot, da uresničim svoje želje, predvsem v poslovnem svetu. Dosegla sem izobrazbo, poklic, ki sem ga vedno želela. Pred mano je še zadnji korak - doktorska disertacija. Tu pa se mi je ustavilo nekje na sredini. In ne, ker bi imela kakršnekoli resnejše objektivne težave. Ampak v meni se nekaj upira - nočem. V raziskovanju same sebe ugotavljam, da nočem povečati prepada med nama. Da me drži nazaj, čeprav tega noče. Spoznala sva se kot študenta sorodnih zahtevnih smeri. In do nedavnega sem verjela, da bova tudi oba v poklicih, ki sva si jih zadala. Potem pa se je on odločil, da se ne bo potrudil študija dokončati, In tu se počutim nekako ogoljufana. Sploh, ker mi tega nikoli ni želel povedati in sem do tega prišla, ko je bilo že res očitno. Počutim se, kot da se mi je ves ta čas lagal.
Medtem, ko poskušam nekako v sebi požreti ta problem, spoznavam, da se ne razlikujeva samo v ravni izobrazbe, ampak v splošnem znanju. V globoke razprave bodisi o poljudni znanosti, politiki, praktično biločem se z njim ne morem spuščati. Prav tako lahko kar pozabim na pogovore o čustvih. Preden sva se preselila skupaj, tega nisem niti potrebovala od njega. Imela sem starše, s katerimi sem imela zelo odprt odnos in imela sem prijateljico. Ki pa mi zdaj več ne zadostujejo, ker je moje življenje drugje. Že dlje časa se zavedam, da psihično nisem povsem stabilna. Skupne terapije zanj ne pridejo v poštev. Ni mu niti všeč ideja, da bi si psihoterapevtko poiskala sama.
Vedno sem čutila pomanjkanje topline, v smislu objemov, poljubov, ljubljenja. Pred slabim letom se je začelo kup zdravstvenih in ginekoloških težav, ki pa imajo verjetno največ skupnega z mojim odklonilnim odnosom. Sama namreč nočem več spolnih odnosov, nočem več topline, ki sem si je tako močno želela in se zanjo borila. Ne vem, če bi temu lahko rekla samo, da sem pač obupala. Bolj gre za to, da je v meni polno zamer. Tolikokrat sem se poskušala pogovoriti, mu razlagala kaj me tare, pa nikoli ni našel razumevanja. Razlagam in razlagam, ga sprašujem in vlečem iz njega. Noče se pogovarjati.
Navzven pa delujeva super par. Vedno je prijazen do mene. Slika je idealna. Tudi zakulisje vendarle ni tako zelo slabo, nikoli ni bil nasilen, vedno prijazen, lahko rečem da me v veliki meri spoštuje. Vendar jaz nisem sposobna celo živjenje biti na površinskem nivoju. Kljub temu, da imam veliko ciljev in ambicij, pa v njih ne iščem materialnega temveč duhovno zadovoljstvo (v dobri službi vidim srečo v uspehu, v telovadbi v dobrem počutju in ne zunanjem videzu). Hočem povedati, da kljub temu, da je na prvi pogled večina mojih ambicij daleč od emocionalnega sveta, je temu prav nasprotno. V njem pa nekih globljih čustev ne prepoznam, prav tako nima ambicij. Čedalje bolj se mi zdi prazen in zaradi tega se počutim - prazno.
Nočem več vleči iz njega njegovih misli in čustev. Ker se mi zdi, da tam sploh ničesar ni. Razmišljam o službi v tujini, ampak vem, da za tem ni le želja po uspehu, še manj gre za željo "imeti več", ampak se tu zadaj skriva želja "iti stran". Po drugi strani se mi zdi, da vsi tile moji razlogi ne držijo vode in samo zaradi tega ne smem zrušiti vsega. Ampak od tu ne vidim več poti naprej, brez da rešim vse te stvari. Vprašanje je, koliko se sploh da rešiti.
Prosila bi vas za nasvete, vpogled, kritiko, karkoli. Naj odidem? Naj rešim (kako)?
Pa lep pozdrav,
Tina
Skupaj sva od mladih let (20). Težko rečem, da sva takrat imela res vse, toda tega občutka pri meni ni bilo. Po desetih letih pa mi isti človek ni več "dovolj". Zadnje dve leti živiva skupaj. Za ta korak sva se odločila skupaj in prepričana sem bila, da delam pravo stvar. Zadnje čase pa razmišljam, da bi vse pustila in zbežala nekam daleč stran. Prodala najino štalco, verjetno nakopala obema finančne težave in odšla. In to samo zato, ker se počutim prazno. Otrok k sreči nimava, sicer sva jih želela pa sva se nekako premislila. Jaz jih trenutno ne želim. Imela bi otroke, vendar se mi zdi, da bi drug drugega pri vzgoji preveč diskreditirala. Zdi se mi, da vzgoje nisva sposobna, vsaj funkcionalne ne. Prav tako najine vrednoste niso (več) iste.
V tem času, kar sva skupaj, sem prepotovala dolgo pot, da uresničim svoje želje, predvsem v poslovnem svetu. Dosegla sem izobrazbo, poklic, ki sem ga vedno želela. Pred mano je še zadnji korak - doktorska disertacija. Tu pa se mi je ustavilo nekje na sredini. In ne, ker bi imela kakršnekoli resnejše objektivne težave. Ampak v meni se nekaj upira - nočem. V raziskovanju same sebe ugotavljam, da nočem povečati prepada med nama. Da me drži nazaj, čeprav tega noče. Spoznala sva se kot študenta sorodnih zahtevnih smeri. In do nedavnega sem verjela, da bova tudi oba v poklicih, ki sva si jih zadala. Potem pa se je on odločil, da se ne bo potrudil študija dokončati, In tu se počutim nekako ogoljufana. Sploh, ker mi tega nikoli ni želel povedati in sem do tega prišla, ko je bilo že res očitno. Počutim se, kot da se mi je ves ta čas lagal.
Medtem, ko poskušam nekako v sebi požreti ta problem, spoznavam, da se ne razlikujeva samo v ravni izobrazbe, ampak v splošnem znanju. V globoke razprave bodisi o poljudni znanosti, politiki, praktično biločem se z njim ne morem spuščati. Prav tako lahko kar pozabim na pogovore o čustvih. Preden sva se preselila skupaj, tega nisem niti potrebovala od njega. Imela sem starše, s katerimi sem imela zelo odprt odnos in imela sem prijateljico. Ki pa mi zdaj več ne zadostujejo, ker je moje življenje drugje. Že dlje časa se zavedam, da psihično nisem povsem stabilna. Skupne terapije zanj ne pridejo v poštev. Ni mu niti všeč ideja, da bi si psihoterapevtko poiskala sama.
Vedno sem čutila pomanjkanje topline, v smislu objemov, poljubov, ljubljenja. Pred slabim letom se je začelo kup zdravstvenih in ginekoloških težav, ki pa imajo verjetno največ skupnega z mojim odklonilnim odnosom. Sama namreč nočem več spolnih odnosov, nočem več topline, ki sem si je tako močno želela in se zanjo borila. Ne vem, če bi temu lahko rekla samo, da sem pač obupala. Bolj gre za to, da je v meni polno zamer. Tolikokrat sem se poskušala pogovoriti, mu razlagala kaj me tare, pa nikoli ni našel razumevanja. Razlagam in razlagam, ga sprašujem in vlečem iz njega. Noče se pogovarjati.
Navzven pa delujeva super par. Vedno je prijazen do mene. Slika je idealna. Tudi zakulisje vendarle ni tako zelo slabo, nikoli ni bil nasilen, vedno prijazen, lahko rečem da me v veliki meri spoštuje. Vendar jaz nisem sposobna celo živjenje biti na površinskem nivoju. Kljub temu, da imam veliko ciljev in ambicij, pa v njih ne iščem materialnega temveč duhovno zadovoljstvo (v dobri službi vidim srečo v uspehu, v telovadbi v dobrem počutju in ne zunanjem videzu). Hočem povedati, da kljub temu, da je na prvi pogled večina mojih ambicij daleč od emocionalnega sveta, je temu prav nasprotno. V njem pa nekih globljih čustev ne prepoznam, prav tako nima ambicij. Čedalje bolj se mi zdi prazen in zaradi tega se počutim - prazno.
Nočem več vleči iz njega njegovih misli in čustev. Ker se mi zdi, da tam sploh ničesar ni. Razmišljam o službi v tujini, ampak vem, da za tem ni le želja po uspehu, še manj gre za željo "imeti več", ampak se tu zadaj skriva želja "iti stran". Po drugi strani se mi zdi, da vsi tile moji razlogi ne držijo vode in samo zaradi tega ne smem zrušiti vsega. Ampak od tu ne vidim več poti naprej, brez da rešim vse te stvari. Vprašanje je, koliko se sploh da rešiti.
Prosila bi vas za nasvete, vpogled, kritiko, karkoli. Naj odidem? Naj rešim (kako)?
Pa lep pozdrav,
Tina