Pozdravljeni,
tudi sama sem se znašla v neznani situaciji.
Z možem sva skupaj skoraj 25 let, imava 22-letno hčero. Vse življenje smo se lepo razumeli, veliko potovali, imava dobri službi, hčera pridno študira.
Pred tremi leti se je možu nenadoma zdelo, da sva se odtujila. Tudi sama sem imela včasih občutek, da je premalo doma, včasih je bil občutek, da z njegove strani ni nekega spoštovanja, da je vse lepo in prav, ko sem tiho, če ga ni, doma pa vse urejeno.
Pogovorila sva se in ugotovila, da želiva več. Da pri štiridesetih nisva tako stara, da ne bi mogla skupaj uživati. Vsake dva - tri mesece sva sama kam odpotovala in se posvečala samo nama. Lepo je bilo...
Dokler nisem čisto po naključju, pred štirimi meseci, zagledala njegovega maila, kjer se je pozabil odjaviti. GROZA! Bil je aktiven član neke spletne strani, kjer je iskal zveze z dekleti, tudi za denar. Imel je celo skriven mobitel samo zanje.
Povem mu, uniči kartico skrivnega telefona in pravi, da je bila vse samo zafrkancija.
Mine nekaj dni, na kar ugotovim, da se srečuje z neko žensko. Spet se pogovoriva.
Pravi, da ni nič, da je bil v začetku vanjo zaljubljen, a mu je povedala, da ne želi zveze. Postala sta prijatelja, ker ona naj ne bi imela nikogar razen dveh nezakonskih otrok. Da se mu smili, da ji le pomaga.
Povedala sem mu, da tega ne odobravam in, če želi ohraniti zakon, naj vse prekine. Pove, da bo, a ne takoj, ker ima ženska neke težave in ji želi stati ob strani. Čez nekaj tednov stike res prekineta in doma je bilo vse ok. Potem pa spet. Klici, tudi 50 SMS na dan. Srečanja, kavice. Spet se pogovoriva. Pove, da z njo nima kaj prekinjati, da je le prijateljica, jaz pa sem bila vedno nesramna, arogantna, nepozorna...
Za vso grozo zve hčera in mu pove, da se ne strinja z njegovim početjem.
A on trmari. Na koncu mi pove, da z menoj ni bil nikoli srečen, da me ni imel nikoli rad, da si nikoli z mano sploh ni želel družine... Da ima v glavi popolno praznino in do nikogar ne čuti nič... ?!?!?!
Povedal je, naj se še naprej trudim, mogoče bo kdaj bolje.
Sprašujem se, ali bi se res lahko nekdo toliko let le pretvarjal...
Ali bi res lahko toliko lepega skupaj preživela, če ne bi bilo obojestranske ljubezni?
Ali je bolan? (pa se mu je um nekako spremenil)
Neizmerno ga imam rada, a se mi zdi, da po več mesecih agonije ne zmorem več.
Brez razloga bruham, boleham za prehladi, herpesi, srce boli, joj kako boli...
tudi sama sem se znašla v neznani situaciji.
Z možem sva skupaj skoraj 25 let, imava 22-letno hčero. Vse življenje smo se lepo razumeli, veliko potovali, imava dobri službi, hčera pridno študira.
Pred tremi leti se je možu nenadoma zdelo, da sva se odtujila. Tudi sama sem imela včasih občutek, da je premalo doma, včasih je bil občutek, da z njegove strani ni nekega spoštovanja, da je vse lepo in prav, ko sem tiho, če ga ni, doma pa vse urejeno.
Pogovorila sva se in ugotovila, da želiva več. Da pri štiridesetih nisva tako stara, da ne bi mogla skupaj uživati. Vsake dva - tri mesece sva sama kam odpotovala in se posvečala samo nama. Lepo je bilo...
Dokler nisem čisto po naključju, pred štirimi meseci, zagledala njegovega maila, kjer se je pozabil odjaviti. GROZA! Bil je aktiven član neke spletne strani, kjer je iskal zveze z dekleti, tudi za denar. Imel je celo skriven mobitel samo zanje.
Povem mu, uniči kartico skrivnega telefona in pravi, da je bila vse samo zafrkancija.
Mine nekaj dni, na kar ugotovim, da se srečuje z neko žensko. Spet se pogovoriva.
Pravi, da ni nič, da je bil v začetku vanjo zaljubljen, a mu je povedala, da ne želi zveze. Postala sta prijatelja, ker ona naj ne bi imela nikogar razen dveh nezakonskih otrok. Da se mu smili, da ji le pomaga.
Povedala sem mu, da tega ne odobravam in, če želi ohraniti zakon, naj vse prekine. Pove, da bo, a ne takoj, ker ima ženska neke težave in ji želi stati ob strani. Čez nekaj tednov stike res prekineta in doma je bilo vse ok. Potem pa spet. Klici, tudi 50 SMS na dan. Srečanja, kavice. Spet se pogovoriva. Pove, da z njo nima kaj prekinjati, da je le prijateljica, jaz pa sem bila vedno nesramna, arogantna, nepozorna...
Za vso grozo zve hčera in mu pove, da se ne strinja z njegovim početjem.
A on trmari. Na koncu mi pove, da z menoj ni bil nikoli srečen, da me ni imel nikoli rad, da si nikoli z mano sploh ni želel družine... Da ima v glavi popolno praznino in do nikogar ne čuti nič... ?!?!?!
Povedal je, naj se še naprej trudim, mogoče bo kdaj bolje.
Sprašujem se, ali bi se res lahko nekdo toliko let le pretvarjal...
Ali bi res lahko toliko lepega skupaj preživela, če ne bi bilo obojestranske ljubezni?
Ali je bolan? (pa se mu je um nekako spremenil)
Neizmerno ga imam rada, a se mi zdi, da po več mesecih agonije ne zmorem več.
Brez razloga bruham, boleham za prehladi, herpesi, srce boli, joj kako boli...
Statistika: Objavljeno Napisal zaskrbljena zaradi moža — 8 Apr 2017 13:14