Pozdravljeni, mož me zapušča (1 otrok ) zaradi žalosti pravi. Bom iskrena in tudi vam povedala moje napake, ki sem jih delala v odnosu.. pa prosim povejte ali se mi tega res ne da oprostit. On mi noče oprostit in pravi, da sem ga čustveno uničila.
Najbolj mi zameri zapostavljenost, da je bil vedno na zadnjem mestu (za otrokom, na katerega je bil zelo ljubosumen in ga zato ni sprejel, otroku sem dajala več pozornosti, priznam mogoče preveč in tudi otroka sem branila pred njim, ker mu je oči skoz težil .. na mojo bolno mamo, ki nam je uničila v zadnjem letu vse počitnice, ki preveč zahteva od mene.. vendar jaz je nisem mogla pustit umret, v bistvu je šlo za življenje in smrt, na moje sestre in očeta, ki jih vidim parkrat na leto, ampak ponavadi smo poletni dopust preživljali pri njih in sva se pač morala prilagajat, npr. smo šli z njimi na kavo, pa sej sva šla tudi sama..). Ga razumem, vendar jaz nisem vedela, da se on tako počuti, mi nikoli ni povedal jasno in glasno, je pa sikal otroku in celemu svetu.. samo meni ne, pa sem ga večkrat vprašala ali sem jaz kriva in je govoril da ne.
Drugo, kar mi zameri je moja koleričnost, ob vsej tej njegovi živčnobi in teženju otroku sem kdaj znorela in takrat sem se res grdo obnašala, drla, tudi rekla mu kakšno grdo besedo (mi je žal za to, on meni nikoli ni rekel grde besede) vendar dosti bolj redko kot je on sikal.
Sedaj je do otroka prijazen (ironično, največ smo se zaradi tega kregali), ker mene ne rabi več, meni pa ne da nobene možnosti več, ko je končno enkrat povedal kaj ga moti. Jaz vem, da bi bila boljša do njega, več pozornosti, manj dretja, ampak pravi, da ne čuti več. Vedno sem bila iskrena do njega, ga podpirala, mu dajala tisto kar sem mislila, da rabi (veliko je delal, jaz sem skrbela za otroka), mu pustila svobodo, ga ljubila ... pravi, da bo mogoče nekoč spoznal to, ampak sedaj ne. Ali so to res tako hude napake, ki si jih ne zaslužim, da bi se mi odpustile?
Najbolj mi zameri zapostavljenost, da je bil vedno na zadnjem mestu (za otrokom, na katerega je bil zelo ljubosumen in ga zato ni sprejel, otroku sem dajala več pozornosti, priznam mogoče preveč in tudi otroka sem branila pred njim, ker mu je oči skoz težil .. na mojo bolno mamo, ki nam je uničila v zadnjem letu vse počitnice, ki preveč zahteva od mene.. vendar jaz je nisem mogla pustit umret, v bistvu je šlo za življenje in smrt, na moje sestre in očeta, ki jih vidim parkrat na leto, ampak ponavadi smo poletni dopust preživljali pri njih in sva se pač morala prilagajat, npr. smo šli z njimi na kavo, pa sej sva šla tudi sama..). Ga razumem, vendar jaz nisem vedela, da se on tako počuti, mi nikoli ni povedal jasno in glasno, je pa sikal otroku in celemu svetu.. samo meni ne, pa sem ga večkrat vprašala ali sem jaz kriva in je govoril da ne.
Drugo, kar mi zameri je moja koleričnost, ob vsej tej njegovi živčnobi in teženju otroku sem kdaj znorela in takrat sem se res grdo obnašala, drla, tudi rekla mu kakšno grdo besedo (mi je žal za to, on meni nikoli ni rekel grde besede) vendar dosti bolj redko kot je on sikal.
Sedaj je do otroka prijazen (ironično, največ smo se zaradi tega kregali), ker mene ne rabi več, meni pa ne da nobene možnosti več, ko je končno enkrat povedal kaj ga moti. Jaz vem, da bi bila boljša do njega, več pozornosti, manj dretja, ampak pravi, da ne čuti več. Vedno sem bila iskrena do njega, ga podpirala, mu dajala tisto kar sem mislila, da rabi (veliko je delal, jaz sem skrbela za otroka), mu pustila svobodo, ga ljubila ... pravi, da bo mogoče nekoč spoznal to, ampak sedaj ne. Ali so to res tako hude napake, ki si jih ne zaslužim, da bi se mi odpustile?