Jaz ne vem več kako ... rada bi delala prav, da bi bilo najbolje za hčer, seveda tudi zame. Sem namreč noseča in v meni raste še en otroček.
Partner me je zapustil nosečo, me varal, lagal. Počasi se pobiram, velikokrat še padem, ampak ne preostane mi drugega kot da "moram" - za otroke, pa tudi zase. Moram naprej.
Nosečnost je zelo travmatična, mnogo prejokanih dni, neprespanih noči ... Vse sem delala v smeri, da bi hči to obdobje čim manj travmatično prenesla, poskušala sem ostati mirna ko je prišel k hčeri, čeprav je v meni vse vrelo. Požirala sem, da jo je obiskoval doma, čeprav sem ga vedno znova prosila naj kam gresta. Povedala sem mu, da mi je hudo ob njem, da me napada jeza, da mi gre na bruhanje, ko pomislim na vse laži in prevare. In da to ni dobro za otroka v meni, strah me je zanj. Vem da je hčeri najlepše, če smo vsi trije ... in toliko sem požrla le zaradi nje. Sedaj pa se mi zdi, da ne morem več, enostavno zlomila se bom. Ne prenesem več misli, da prihaja od "nje", ženske, s katero sta me varala, v moje stanovanje, v mojo bližino. Končno je v meni še en otrok, ki ob tem doživlja le jezo, žalost in strah.
Kaj mi je storiti? Večkrat sem ga prosila naj hči vzame in gresta kam na lepše ter jo pripelje domov ... po drugi strani je ona rada doma, z njim in komaj čaka da pridem še jaz. Končno se pa tudi on ne znajde prav dosti. Lahko vztrajam da gresta naokoli ali naj požrem vse skupaj, odidem sama ven? ... ne vem več kaj je najbolje. Težko mi je gledati bolečino hčere, vse bolj pa tudi sama prihajam do točke, ko ne bom zmogla več. Tako zelo se mi gnusi, vsa njegova dejanja, prevare...lažje mi je če ga ne vidim. Želim in hočem da imata čimveč stikov, obenem pa bi želela, da ga sama ne vidim.
Najbrž nimam veliko izbire, kajne? Mogoče najbolje, da se tudi sama takrat odstranim iz stanovanja? Priznam, da sem še tako zelo prizadeta, da me že samo dejstvo da je v stanovanju, moti. Da prihaja od nje k nam. Kot da je vse lepo in prav. Pa ni! Vse je drugače.
Partner me je zapustil nosečo, me varal, lagal. Počasi se pobiram, velikokrat še padem, ampak ne preostane mi drugega kot da "moram" - za otroke, pa tudi zase. Moram naprej.
Nosečnost je zelo travmatična, mnogo prejokanih dni, neprespanih noči ... Vse sem delala v smeri, da bi hči to obdobje čim manj travmatično prenesla, poskušala sem ostati mirna ko je prišel k hčeri, čeprav je v meni vse vrelo. Požirala sem, da jo je obiskoval doma, čeprav sem ga vedno znova prosila naj kam gresta. Povedala sem mu, da mi je hudo ob njem, da me napada jeza, da mi gre na bruhanje, ko pomislim na vse laži in prevare. In da to ni dobro za otroka v meni, strah me je zanj. Vem da je hčeri najlepše, če smo vsi trije ... in toliko sem požrla le zaradi nje. Sedaj pa se mi zdi, da ne morem več, enostavno zlomila se bom. Ne prenesem več misli, da prihaja od "nje", ženske, s katero sta me varala, v moje stanovanje, v mojo bližino. Končno je v meni še en otrok, ki ob tem doživlja le jezo, žalost in strah.
Kaj mi je storiti? Večkrat sem ga prosila naj hči vzame in gresta kam na lepše ter jo pripelje domov ... po drugi strani je ona rada doma, z njim in komaj čaka da pridem še jaz. Končno se pa tudi on ne znajde prav dosti. Lahko vztrajam da gresta naokoli ali naj požrem vse skupaj, odidem sama ven? ... ne vem več kaj je najbolje. Težko mi je gledati bolečino hčere, vse bolj pa tudi sama prihajam do točke, ko ne bom zmogla več. Tako zelo se mi gnusi, vsa njegova dejanja, prevare...lažje mi je če ga ne vidim. Želim in hočem da imata čimveč stikov, obenem pa bi želela, da ga sama ne vidim.
Najbrž nimam veliko izbire, kajne? Mogoče najbolje, da se tudi sama takrat odstranim iz stanovanja? Priznam, da sem še tako zelo prizadeta, da me že samo dejstvo da je v stanovanju, moti. Da prihaja od nje k nam. Kot da je vse lepo in prav. Pa ni! Vse je drugače.