.. tudi midva sva prišla do neizbežnega konca .. po 25 letih sem ugotovila da me vara in za to ni pokazal nobenega obžalovanja. Odšla sem. Užaljena, jezna, razočarana. Pustila sem vse in šla.
V najemu sem si vzela čas za razmislek. Prišla sem do zaključka, da so se znaki razhoda že dalj časa nakazovali, pa jih nisem hotela videti. Ker upanje umre zadnje. Bila sem brez vsega, pomagale so mi znanke in prijateljice, danes vsaj za silo gviram. Najhuje je, da je s svojim denarjem nase priklenil otroka. Sama trenutno nimam ne moči, ne volje in niti denarja, da bi vztrajala in otroke pri-dobila k sebi. Tako globoko sem prizadeta, da za svoj neuspeh krivim cel svet. Moje sanje "in živela sta srečno do konca svojih dni" so se tako grdo razblinile. Vem, da moram vložiti predlog za sporazumno ločitev - kar ne pride v poštev, saj ne govoriva, vsak poskus pogovora pa bi se izjalovil - grozil bo in izsiljeval. Ni vredno poskusiti. Pri vloženi tožbi pa se bo postopek vlekel in me nekajkrat zvlekel na sodišče. Sodišča pa ne maram. Pravzaprav se ga bojim. Ker imam predsodek in manjvrednostni kompleks. Mediacije se bojim zaradi stroška. Vse mi gre narobe in ne moram se sestavit. Pa še sama sem, pogrešam otroke in mi je za umret. Glede na to, da to traja že par mesecev, se sprašujem, kaj mi je tega treba. Če on ne bi skakal čez plot, družina danes ne bi bila razbita. Če bi jaz vpila in se borila za njegovo ljubezen, danes ne bi imela skrbi kaj bom jutri jedla. A boriti se za nekoga, ki svojo naklonjenost in ljubezen izkazuje tretji osebi mi je bilo pod mejo zdravega razuma. Ki me vse bolj zapušča. Kako ste se soočili s to prelomnico in kdaj ste si opomogli?
V najemu sem si vzela čas za razmislek. Prišla sem do zaključka, da so se znaki razhoda že dalj časa nakazovali, pa jih nisem hotela videti. Ker upanje umre zadnje. Bila sem brez vsega, pomagale so mi znanke in prijateljice, danes vsaj za silo gviram. Najhuje je, da je s svojim denarjem nase priklenil otroka. Sama trenutno nimam ne moči, ne volje in niti denarja, da bi vztrajala in otroke pri-dobila k sebi. Tako globoko sem prizadeta, da za svoj neuspeh krivim cel svet. Moje sanje "in živela sta srečno do konca svojih dni" so se tako grdo razblinile. Vem, da moram vložiti predlog za sporazumno ločitev - kar ne pride v poštev, saj ne govoriva, vsak poskus pogovora pa bi se izjalovil - grozil bo in izsiljeval. Ni vredno poskusiti. Pri vloženi tožbi pa se bo postopek vlekel in me nekajkrat zvlekel na sodišče. Sodišča pa ne maram. Pravzaprav se ga bojim. Ker imam predsodek in manjvrednostni kompleks. Mediacije se bojim zaradi stroška. Vse mi gre narobe in ne moram se sestavit. Pa še sama sem, pogrešam otroke in mi je za umret. Glede na to, da to traja že par mesecev, se sprašujem, kaj mi je tega treba. Če on ne bi skakal čez plot, družina danes ne bi bila razbita. Če bi jaz vpila in se borila za njegovo ljubezen, danes ne bi imela skrbi kaj bom jutri jedla. A boriti se za nekoga, ki svojo naklonjenost in ljubezen izkazuje tretji osebi mi je bilo pod mejo zdravega razuma. Ki me vse bolj zapušča. Kako ste se soočili s to prelomnico in kdaj ste si opomogli?