Danes sem prebral celotno temo, ker je zelo podobna moji.
Nisi napisal, če te je varala, mene moja je in znaki so bili identični, priznala pa tudi ni.
Kakorkoli, moja bivša je vzela otroka in šla, mi obljubljala vse, še celo na skupni dopust me je povabila, preden sta otroka izvedela, da se ločujeva. Vse z namenom pridobiti čimveč premoženja, čimvišjo preživnino in oba otroka. Enako kot pri tebi je igrala na karto, da bom v korist otrok in stikov z njimi, pripravljen popuščati.
Pustil sem ji vse, kar je hotela in iz mojega stanovanja sem ji dovolil odpeljati vse, kar je lahko naložila v avto. Vse je bilo OK, dokler mi starejši otrok (takrat 9 let) ni dejal, da želi živeti z mano. Ko sem to omenil svetovalni delavki na CSD, je znorela, da otroka je ona rodila in da ji pripadata in da bo ona že iz glave zbila otroku njegove želje.
S socialno sva se samo spogledala in od takrat do danes se z bivšo pogovarjava le preko odvetnkov. Po tistem mi jih ni hotela več dati, češ da ji je njena odvetnica tako svetovala, da se otroka navadita nanjo. Začela se je borba, bolje rečeno mesarsko klanje, ki je trajalo cca. eno leto. Oba otroka sem dobil na sodišču, preživel pritožbo na višje in vrhovno sodišče in sedaj že leta in leta skrbim za njiju.
Vsa njena ljubezen do otrok se je pokazala po koncu sojenja, ko ju je obiskovala enkrat mesečno. Tudi ljubimec jo je pustil, ker ji ni uspelo pridobiti socialnega stanovanja, kamor naj bi se skupaj preselili.
Zdej se sprašujem, če je bilo to OK. Ne vem, otrokoma se to definitivno pozna, čeprav sem se res trudil, da bi jima nadomestil tudi mater. Okolica te kot samohranilca dobro sprejme in ti pomaga, ampak mame pa le ni bilo zraven. Prepričan sem, da je boljše tako, kot da bi otroka živela z njo, saj ju, to lahko verjameš, ni zgubila na sodišču zato, ker bi bila dobra mati. Tam jih namreč kot oče dobiš le, če se kot dosti boljši od matere dokažeš na vseh področjih. Sodnica, izvedenka, socialne delavke, učiteljice, vzgojiteljice..., vse so ženske in vse ti morajo biti bolj naklonjene kot materi.
Kakorkoli pogledam nazaj, ni bilo pametne opcije za nikogar: ali naj bi ju pustil pri njej, jih imel kolikor bi želel, delal z njima, ju vzgajal, šolal itd. ter seveda bivši plačeval preživnino, ali pa to, kar imam sedaj. Žal druge možnosti ni bilo, ker je bivša prevelik egoist in tudi, to lahko rečem: slaba mati. To danes vesta oba otroka in skoraj nimata stikov z njo. Sta čisto OK, vendar vsak s svojim problemi, ki so posledica ločenega življenja.
Kako je z mano? Predvsem živčna razvalina, ki se počasi nekako postavlja nazaj na noge saj sta otroka že dovolj odrasla. Zaradi otrok tudi ne moreš delati kariere, dodatno služiti itd., kar pomeni ves čas na tesnem z denarjem, kar te po 10 letih in več, zaznamuje. Vsakič gledaš, a lahko kupiš to, a si lahko privoščiš uno, a lahko odideš tja in roko na srce, to se počasi hardkodira v glavi :)
Kako je s tabo sedaj, ne vem. Vidiš, prišla ti je ponuditi skupno skrbništvo, kar je velik napredek. Ali pa tudi ne, saj je morda ugotovila, da tudi to lahko zgubi in bo ostala sama. Kaj vem, to ve samo ona, jaz in vsi na forumu lahko zgolj ugibamo.
Tole mojo štorijo v dveh stavkih sem ti napisal, da boš imel več informacij in se boš lažje odločil, saj kot razumem, nimaš še nič urejeno. Ne vem, kaj narediti, ampak ko se boš odločal, imej v mislih zgolj koristi otrok in nikdar ti ne bo žal, tudi če boš delal napake, ki jih delamo vsi.
Da zaključim: zajebano, res zajebano je biti sam z otroki, ampak še vedno raje tako, kot ne biti z njimi.
Nisi napisal, če te je varala, mene moja je in znaki so bili identični, priznala pa tudi ni.
Kakorkoli, moja bivša je vzela otroka in šla, mi obljubljala vse, še celo na skupni dopust me je povabila, preden sta otroka izvedela, da se ločujeva. Vse z namenom pridobiti čimveč premoženja, čimvišjo preživnino in oba otroka. Enako kot pri tebi je igrala na karto, da bom v korist otrok in stikov z njimi, pripravljen popuščati.
Pustil sem ji vse, kar je hotela in iz mojega stanovanja sem ji dovolil odpeljati vse, kar je lahko naložila v avto. Vse je bilo OK, dokler mi starejši otrok (takrat 9 let) ni dejal, da želi živeti z mano. Ko sem to omenil svetovalni delavki na CSD, je znorela, da otroka je ona rodila in da ji pripadata in da bo ona že iz glave zbila otroku njegove želje.
S socialno sva se samo spogledala in od takrat do danes se z bivšo pogovarjava le preko odvetnkov. Po tistem mi jih ni hotela več dati, češ da ji je njena odvetnica tako svetovala, da se otroka navadita nanjo. Začela se je borba, bolje rečeno mesarsko klanje, ki je trajalo cca. eno leto. Oba otroka sem dobil na sodišču, preživel pritožbo na višje in vrhovno sodišče in sedaj že leta in leta skrbim za njiju.
Vsa njena ljubezen do otrok se je pokazala po koncu sojenja, ko ju je obiskovala enkrat mesečno. Tudi ljubimec jo je pustil, ker ji ni uspelo pridobiti socialnega stanovanja, kamor naj bi se skupaj preselili.
Zdej se sprašujem, če je bilo to OK. Ne vem, otrokoma se to definitivno pozna, čeprav sem se res trudil, da bi jima nadomestil tudi mater. Okolica te kot samohranilca dobro sprejme in ti pomaga, ampak mame pa le ni bilo zraven. Prepričan sem, da je boljše tako, kot da bi otroka živela z njo, saj ju, to lahko verjameš, ni zgubila na sodišču zato, ker bi bila dobra mati. Tam jih namreč kot oče dobiš le, če se kot dosti boljši od matere dokažeš na vseh področjih. Sodnica, izvedenka, socialne delavke, učiteljice, vzgojiteljice..., vse so ženske in vse ti morajo biti bolj naklonjene kot materi.
Kakorkoli pogledam nazaj, ni bilo pametne opcije za nikogar: ali naj bi ju pustil pri njej, jih imel kolikor bi želel, delal z njima, ju vzgajal, šolal itd. ter seveda bivši plačeval preživnino, ali pa to, kar imam sedaj. Žal druge možnosti ni bilo, ker je bivša prevelik egoist in tudi, to lahko rečem: slaba mati. To danes vesta oba otroka in skoraj nimata stikov z njo. Sta čisto OK, vendar vsak s svojim problemi, ki so posledica ločenega življenja.
Kako je z mano? Predvsem živčna razvalina, ki se počasi nekako postavlja nazaj na noge saj sta otroka že dovolj odrasla. Zaradi otrok tudi ne moreš delati kariere, dodatno služiti itd., kar pomeni ves čas na tesnem z denarjem, kar te po 10 letih in več, zaznamuje. Vsakič gledaš, a lahko kupiš to, a si lahko privoščiš uno, a lahko odideš tja in roko na srce, to se počasi hardkodira v glavi :)
Kako je s tabo sedaj, ne vem. Vidiš, prišla ti je ponuditi skupno skrbništvo, kar je velik napredek. Ali pa tudi ne, saj je morda ugotovila, da tudi to lahko zgubi in bo ostala sama. Kaj vem, to ve samo ona, jaz in vsi na forumu lahko zgolj ugibamo.
Tole mojo štorijo v dveh stavkih sem ti napisal, da boš imel več informacij in se boš lažje odločil, saj kot razumem, nimaš še nič urejeno. Ne vem, kaj narediti, ampak ko se boš odločal, imej v mislih zgolj koristi otrok in nikdar ti ne bo žal, tudi če boš delal napake, ki jih delamo vsi.
Da zaključim: zajebano, res zajebano je biti sam z otroki, ampak še vedno raje tako, kot ne biti z njimi.