Pozdravljen Preletel temo!
Prebrala napisano in se kar strinjam s tabo. Vzagajti otroka v enostarševski družini ni mačji kašelj. In posledično tudi vse,kar si zgoraj naštel,ni izi shendlat. Drži.
Tudi sama sem mama otroka,ki je odrasel brez očeta. In dileme,kot jih imaš ti,ali pa,si jih imel,sem imela tudi sama. Kako se bo na njej poznalo,ko odraste,da sem ji bila mama in oče? A ji nudim dovolj (v nematerialnem smislu),na vse načine sem se trudila krpati praznino,ki jo otrok seveda čuti in z njo pač mora živet...
Nekako čez čas sem pa prišla do zaključka,da je veliko otrok,ki imajo oba starša,pa od obeh nimajo ne podpore,ne vsega tistega,kar otrok potrebuje. Navzven zgledne družine,ko jih pobližje spoznaš,pa vidiš,da ni nobene pristne komunikacije,ni zaupanja, v nekaterih familijah vlada totalna odtujenost,alkohol,pa psihično in fizično nasilje....Ja,otrok že ima oba starša,pa bi si ju včasih želel preprosto zamenjat.
Naša naloga je,da damo kolikor zmoremo.In to šteje. Potrudit se po svojih najboljših močeh zgraditi tak odnos,da se čutimo,da si zaupamo,da nas otroci spoštujejo zato,ker mi spoštujemo njih.To je najboljša popotnica za njihov nadaljni razvoj.
In nagrada za nas,samohranilce. Da bomo na koncu zgodbe vsak zase lahko pomirjeno rekli,da smo kot starši res dali vse od sebe in se za nagrado lahko veselili,ko bomo pogledali,v kakšne krasne ljudi se spreminjajo naši otroci. To po mojem mnenju šteje.
Pošiljam ti lep pozdrav! Mamika
Prebrala napisano in se kar strinjam s tabo. Vzagajti otroka v enostarševski družini ni mačji kašelj. In posledično tudi vse,kar si zgoraj naštel,ni izi shendlat. Drži.
Tudi sama sem mama otroka,ki je odrasel brez očeta. In dileme,kot jih imaš ti,ali pa,si jih imel,sem imela tudi sama. Kako se bo na njej poznalo,ko odraste,da sem ji bila mama in oče? A ji nudim dovolj (v nematerialnem smislu),na vse načine sem se trudila krpati praznino,ki jo otrok seveda čuti in z njo pač mora živet...
Nekako čez čas sem pa prišla do zaključka,da je veliko otrok,ki imajo oba starša,pa od obeh nimajo ne podpore,ne vsega tistega,kar otrok potrebuje. Navzven zgledne družine,ko jih pobližje spoznaš,pa vidiš,da ni nobene pristne komunikacije,ni zaupanja, v nekaterih familijah vlada totalna odtujenost,alkohol,pa psihično in fizično nasilje....Ja,otrok že ima oba starša,pa bi si ju včasih želel preprosto zamenjat.
Naša naloga je,da damo kolikor zmoremo.In to šteje. Potrudit se po svojih najboljših močeh zgraditi tak odnos,da se čutimo,da si zaupamo,da nas otroci spoštujejo zato,ker mi spoštujemo njih.To je najboljša popotnica za njihov nadaljni razvoj.
In nagrada za nas,samohranilce. Da bomo na koncu zgodbe vsak zase lahko pomirjeno rekli,da smo kot starši res dali vse od sebe in se za nagrado lahko veselili,ko bomo pogledali,v kakšne krasne ljudi se spreminjajo naši otroci. To po mojem mnenju šteje.
Pošiljam ti lep pozdrav! Mamika