Pozdravljeni,
ne vem, kako naj začnem, občutki so zmedeni.....krivda, žalost, obup....
Dvanajst let sva bila v zvezi, imava čudovitega 10-letnega sina. že kmalu po rojstvu sina, je partner postal nekako odmaknjen, po parih letih intime med nama ni več bilo. Ves čas mi je govoril, da me ima rad, ampak, da mu pač ni do seksa.
Ko je bil doma, je bil ves čas nekako psihično odsoten, igral igrice, se bolj malo zanimal za naju. Ko sem se hotela pogovoriti, komunikacije ni bilo, ni razumel, kaj mu hočem povedati, takoj je sledil prepir.
Nad menoj se je obnašal nekako vzvišeno, češ, da ne vem kaj hočem in da sem jaz tista, ki ne zna živeti življenja. Gospodinjstvo in vse ostalo je bilo v glavnem na meni, njemu pač pospravljeno stanovanje ni pomembno.
Ko sem odkrila njegovo prevaro in njegovo zasvojenost s cyber seksom, so maske padle, nekaj časa je bil ponižen, ampak to ni trajalo dolgo.
Spet manipulacije in valjenje krivde name.
Do otroka ni slab, sploh zdaj, ko je večji, tudi kar se tiče financ sva si vedno pomagala, ampak živela sva kot sostanovalca, brez nežnosti, brez intime.
In zdaj sva se razšla. Njegov zadnji stavek je bil, da je to zato, da bom jaz končno srečna.... Boli, zelo boli.... Zdaj resnično valim krivdo nase, sploh, ko pogledam čudovitega sina in si očitam, da sem mu vzela očeta, zakaj se nisem bolj potrudila.
Glede sina sva se dogovorila, kot starša bova sodelovala kolikor se bo le dalo, ampak krivim se....krivim se, da nisem znala obdržati te družine skupaj in, da bo otrok imel posledice.
Da bo žrtev ločitve, za katero ni kriv. Strah me je kako bo, če bom zbolela, kako bo, ko bo v puberteti, kako bo z dopusti, vsega se bojim...... Kako ga bodo gledali v šoli, ko bodo izvedeli, da sva se razšla.
Je kdo doživljal te občutke, ko ste šli narazen???? Občutek imam, da sem samo jaz ločena, vsi ostali pa v srečnih družinah.
Hvala za vsako vzpodbudno besedo.